Pisalo se je leto 1940 in na domačijo na Obretanovem so se po dolgem času vrnili otroci, naši izvidniki in vodnice, k svojim staršem, voditeljem. Njihov dom, imenovan tudi »Pri mokrem jopiču« je služil kot partizanska postojanka. Pot do hiše je bila naporna in dolga, z baklami smo hodili v trdi temi, oprtani z vso opremo na ramah, sneg nam je segal do kolen, a nismo omagali in prišli smo do toplega zavetja, kjer so klanovci na služenju priskrbeli tudi okusno večerjo - polenta z mlekom je bila nekaterim v slast, spomin na mlada leta, le redkim obrok ni najbolj teknil, a tako skromno se je jedlo v času vojne.
Kljub konstantni nevarnosti pred vdorom Nemcev smo si vzeli čas za prijetno druženje in zabavo, saj se je ponovno druženje rodbine Obretan dogajalo ravno v času pusta. Z mašo smo za kratek čas odtujili misli na nevarne okoliščine ter se pomirili.
Na morebiten napad Nemcev smo se pripravljali celo zimovanje, izdelali smo lesene katapulte, odšli v izvidnico in se podučili simboliki naše domovine.
Ponoči smo brezskrbno spali, saj je nočna straža celo noč prežala nad dogajanjem v gozdu in v okolici našega domovanja. A zadnjo noč se je zgodilo. Glasni tuji glasovi v nemškem jeziku so naznanjali nevarnost, prišel je čas za boj! Straža je nemudoma zbudila celotno družino in v trdi temi smo se odpravili braniti domačijo. Kepe so letele, izzivanje z obeh strani je trajalo... A vendarle nam je uspelo! Nemci so začutili našo premoč in pobegnili z našega ozemlja.
V vlogi družine Obretan smo podoživeli čas 2. svetovne vojne, poglobili smo čut in ljubezen do naše čudovite domovine, v glavnem smo pa preživeli prijeten in pester vikend, poln zimskih radosti na snegu, ki ga gotovo ni manjkalo.