Če ne bi stari volkovi srečanja začeli s kakšno vznemirljivo novico, sploh ne bi vedeli, da smo na skavtih! Tudi danes ni bilo nič drugače. Akela in Bagira naj bi v tem tednu nekoga srečali (in nista nam hoteli razkriti, koga), poleg tega pa naj bi bila džungla danes polna skrivnostnih pisem! To je bilo za naše volčje smrčke, šape in ušesa, ki se vznemirijo ob najmanjšem znaku, da smo na sledi novi postulovščini, preveč! Kot bi mignil, smo ulovili vsa pisma...ampak s tem skrivnosti še ni bilo konec!
Tudi vsi džungelski prebivalci, ki so nam pisali, so namreč govorili o nekem srečanju...Ježevec Iki je nekoga srečal v jutru, bober Bugi v večeru, lisjak Rdečko v vetru, jazbec Sivko v soncu, veveriček Mali sredi trat, želva Mica pri studencu, miška Binka v gozdu, polžika Pikica pa, ne boste verjeli - v planinah (kdo je še videl polža v planinah?? In njeno potovanje je trajalo celo leto...).
Problem je bil samo v tem, da niti eden od njih ni razkril, KOGA je pravzaprav srečal. Vendar smo uganko kmalu razrešili: pa saj oni vendar govorijo o Velikem Thaju (ali po človeško, o Bogu)!
Strinjali smo se, da ga tudi mi velikokrat srečujemo, da pa bi se še večkrat spomnili Nanj, smo se odločili, da si naredimo čisto prave križke. Tako smo si najprej pridobili ves potreben material na Akelini tržnici, nato pa smo se lotili dela. Stari volkovi so nam pokazali, kako se naredi križna vezava, s katero si lahko križ zvežeš zares trdno.
Na koncu smo se naučili zapeti našo volčjo molitev, ki se glasi tako:
Gospod, naj Te srečam
v vsakem jutru in večeru,
vetru in soncu,
sredi trat in studencev,
gozdov in planin.
Naj Te ljubim v vsakem človeku
in ti ostanem zvest v svojih dolžnostih.
Amen.