Letošnji tabor volčičev se je začel povsem običajno - krdelo je raziskovalo nove dele džungle, ulovilo večerjo in šlo spat. A že naslednje jutro je bio vse drugače. Zbudila jih je indijanska poglavarka s svojo družino. Modri Blisk jih je takoj odpeljal na telovadbo, nato pa je bil že čas za indijanska opravila. Poglavarkina družina jih je odpeljala v njihov tabor, kjer so po preizkušnji dobili trakce za svoje perjanice ter bili razdeljeni v 4 skupine bojevnikov. Zatem so si izdelali oblačila in pobarvali svoj tipi. Med izdelovanjem totema jih je ulovila nevihta, ki pa so jo prestali pogumno, kot se za prave Apače spodobi. Proti večeru jih je čakalo pravo presenečenje - na njihovem ozemlju se je brez dovoljenja utaboril Bledoličnik. Dovolili so mu ostati eno noč, saj je trdil, da ni njihov sovražnik. Več časa kot so prebili z njim, bolj so spoznavali, da pravzaprav ni njihov sovražnik, ampak bi rad bil njihov prijatelj. Povedal jim je, da je misijonar Baraga in bi jim rad povedal kaj o njegovem Bogu. Indijanci so se navsezadnje dali krstiti in postali kristjani.
Skozi tabor so se mladi Apači urili v različnih veščinah, kot so postavljanje ognja, poznavanje rastlin in dreves, stezosledstvo, izdelovanje lokov in streljanje z njimi, peka hrane v žerjavici. Ko so bili že dovolj izurjeni, so bili pripravljeni, da se odpravijo v vas Bledoličnikov in tam preizkusijo njihova kopališča. Seveda so se za to priložnost dobro zakrinkali, da so izgledali kot bledoličniki in tako so se vsi živi vrnili nazaj s te nevarne pustolovščine.
Indijanec ima ves čas oči na pecljih in opazuje dogajanje okrog sebe, kajti nikoli ne ve, kje tiči sovražni Bledoličnik, ki bi se rad pritihotapil do Apaškega zlata. Tako so tudi mladi Apači bili ves čas pozorni, vendar kljub temu ne dovolj, da bi preprečili ugrabitev Skrivnostnega Sija in zaklada. Bili pa so dovolj pogumni, da so Skrivnostni sij rešili iz rok Bledoličnikov in si z indijansko čarovnijo zaklad priborili nazaj. Tako so dokazali, da so pravi Apači in da se poglavarka Vzhajajoče Sonce nima bati za prihodnost svojega plemena.
Indijanske pustolovščine je bilo tako kmalu konec in spet smo se znašli v džungli ter se podali na lov za kosilo. Pripravili smo Rdečo rožo, postavili šotor, v katerem so zadnjo noč prespali volčiči, ki odhajajo v četo, se pripravili na obljube in odšli na Skalo posveta. Zadnji dan je minil v znamenju pospravljanja in pripravljanja na obljube, najslovesnejši trenutek tabora, ko je 5 mladičev dalo svojo volčjo obljubo in se tako pridružilo veliki skavtski družini.
Sedaj pa že komaj čakamo, da se začne novo skavtsko leto in z njim nove dogodivščine v naši džungli :)