Rakova Steza 1

V torek 9.7. smo se dobili ob 15:30 v Kostanjevici na Krki, šli čez kviz KDO SEM? in KAM GREM?, da bi ugotovili v katere smeri nas trenutno vleče življenje. Po razmisleku smo se napotili proti Kostanjeviški jami, katero smo občudovali s pomočjo vodenega ogleda. Presenetila nas je s svojimi lepotami. Ugotovili smo, da ima naša Slovenija veliko lepih kotičkov, katere moramo še odkriti. Naslednji dan smo se odpravili proti Dolenji Stari vasi. Na poti smo začeli šteti kozolce, kateri so slovenska arhitekturna posebnost. Prijateljstvo smo opredelili preko odlomka iz svetega pisma in z vprašanji o naših prijateljih. Da bi prijateljstvo med soklanovci začutili še malo drugače, smo imeli čez tabor skritega prijatelja. V četrtek smo se namočili v reki Krki in se malo osvežili ter s sebe sprali "švic", ki se je nabral od hoje. Ta dan smo posvetili misionarju Knobleharju, ki je bil doma iz vasice Škocijan in je svoje življenje posvetil misionarskemu življenju v Afriki na Belem Nilu. Do soljudi nismo samo prijazni, ampak jim moramo tudi pomagati, če so v kakršnikoli stiski. Ta večer smo našli prijaznega gospoda, pri katerem so prenočili pod kozolcem, ki je imel dva lepa tekmovalna konja. Predvsem punce smo se počutile kot, da smo se znašle v romantičnem filmu. V petek smo naredili največ kilometrov in dan zaključili v Šentrupertu, kjer smo si ogledali Deželo kozolcev. To deželo so odprli letos junija in vsebuje vse oblike kozolcev, katere se še vedno uporabljajo po Sloveniji za raznorazne namene. Po ogledu in arhitekturnem prispevku smo se odpravili do Križevega Pota v neposredni bližini ter uživali v petju ob ognju. Zjutraj smo naše klanovke poslali na potep. Potep je dan, ko so klanovci stran od vositeljev in si poiščejo prenočišče z lastno iznajdljivostjo. Smisel potepa je v tem, da pomagajo ljudem, ti pa jim v zameno za pomoč ponudijo prenočišče in kaj za pod zob. Naše klanovke so se seveda znašle in preživele super dan. V nedeljo je prišel dan počitka, katerega smo kronali s sveto mašo, ki jo je bral pater Branko, in sprejemom v klan Katarine in Lucije Božnik. Večer je bil praznično obarvan, zato smo si spekli twist na ognju in naredili sadni fondi. Naslednji dan smo jo mahnili proti izviru reke Krke. Tam smo se punce kljub mrzli vodi spravile v kopalke in uživale v hlajenju. Kot je že tradicija, je tudi letos imela Katarina na taboru rojstni dan, katerega smo praznovali ob sladoledu in pecivu. S ponedeljkovim večerom je prišlja zadnja noč, ki smo jo preživeli pod vaškim kozolcem. Da je bil večer poseben, smo zaigrali Džangel Speed, za katerega smo si tokrat izmislili nova pravila. Zadnji dan nas je čakalo še malo poti do vasice Malo Hudo, kjer smo si skuhali še zadnje kosilo. Tabor smo zaključili v torek 16.7. v vasici Malo Hudo z zgodbo o sulicah, katere so močno orožje same po sebi, če jih je več so bolj nevarne. Sulice smo povezali z ostrvjo, ki je začetna faza kozolca, in poudarili, da smo skupaj močnejši. Klanovci so tako tekom tabora spoznali samega sebe in svojo plat prijateljstva, pripravljenosti pomoči drugim in povezanostjo med sabo. Na taboru so dali svoj pečat večeri ob ognju, katerega smo po več letih v klanu prižgali slovesno, igra Džangel Speed, sama pot in seveda lepote naše Dolenjske.