V barve ujeti, na soncu razgreti

Četa Rakove Steze 1 je najlepše in najbolj nore poletne dni preživela v Markečici, v občini Oplotnica, kjer smo si na luštnem travniku, v lasti dobrosrčnih ljudi, postavili začasno domovanje in uživali v radostih skavtskega tabora.

Četa Rakove Steze 1 je najlepše in najbolj nore poletne dni preživela v Markečici, v občini Oplotnica, kjer smo si na luštnem travniku, v lasti dobrosrčnih ljudi, postavili začasno domovanje in uživali v radostih skavtskega tabora.

Veselja izvidnikov in vodnic, ker smo voditelji poiskali taborni prostor poleg reke, ni bilo mogoče spregledati že ob samem prihodu na tabor. Skok v osvežilno reko je na tem žgočem soncu prijal po prav vsakem udarcu s sekiro in zavezanem vozlu.  Nekateri so pa raje od kopanja lovili ribe - in jih tudi ujeli! Če smo ob dnevnih zborih koga pogrešali, je ta skoraj gotovo kakal na našem kulskem wc-ju iz gum, ali pa se je hladil v reki Oplotniščici.

Slikar Bojan nas je popeljal v vsak nov dan z novo slikarsko umetnino, na kateri je prevladovala določena barva in značilnosti te barve, ki so jih opisovala čustva v Bojanovi glavi, so naznanjale dogodivščine sledečega dne. Ker smo voditeljice nagruntale, da bi se vso dogajanje vrtelo okoli barv, je bil pogled na našo skupinico prav prijeten, ko smo bili vsak dan vsi odeti v enake barve majic (no, če spregledamo kakšno izjemo, ki je protestirala ideji voditeljev, hehe).

Pridobili smo tudi nekaj znanja iz psihologije in s pomočjo posebnega testa ugotovili, kateri temperament je pri vsakem najbolj izražen. Ko je vsak vedel, ali je bolj kolerik, kanček sangvinika, pol melanholika ali skoraj nič flegmatika, smo lahko redno spremljali barvoskop, ki je glede na temperament napovedoval, kaj nas čaka v prihajajočih dneh. Barvoskop je vedel tudi, kakšna bo prebava vsakega posameznika, ali se bo zaljubil, če bo nagnjen k poškodbam in kako bo spreten pri raznih izzivih, ki ga čakajo.

Eden izmed naših najbližjih sosedov je bil slikar, Vojko Kumer, ki nas je z odprtimi rokami sprejel v svoj atelje, v katerem hrani svoje umetnine in nas podučil o marsičem s področja slikarstva. Seveda smo voditelji nekega jutra tudi zapustili tabor in pustili četnikom, da se znajdejo brez voditeljske komande. Hajk je pa itak vedno težko pričakovan del tabora, saj poskrbi za to, da se vsak vod zase znajde in preživi en dan na (ne predolgi) poti in pod streho prijaznih ljudi. Vsi vodi so se nasmejani, nesmrdeči in dobro nafujtrani vrnili v tabor.

Zadnji dan so se nam pri kosilu izpod rok naših kuharc, ki so nas z odlično hrano razvajale cel tabor,  pridružili še naši najmlajši, volčiči. Po vedno prijetni in poučni Brankotovi sveti maši smo vsi skupaj, tudi starši, naredili zaključni veliki kvadrat, podrli jambor in se polni vtisov in dogodivščin odpravili proti domu. Pod tuš in v prijetno domačo posteljo.

 

Besedilo: Lucija Božnik, Prisrčna veverica

Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.