V petek, 17.2., smo se v Celju na avtobusni postaji zbrali klanovci stegov Celje 1, Celje 2 in Rakove Steze 1. Po začudenih pogledih, nenavadno veliki količini klanovcev in novih – žal takoj pozabljenih - imenih smo se z avtobusom odpeljali proti Lučam. Naši prijazni voditelji so nas pustili kar same in v Luče odšli z avtomobili. Po mučnih minutah tišine so se med nami začeli odvijati prvi pogovori. Začele so se spletati prve prijateljske vezi in kakšno uro kasneje smo prispeli v Luče.
Na vrsti je bil izjemno dolg sprehod proti župnišču – cele 3 minute. Tam so nas že nestrpno čakali voditelji s sestavinami za večerjo, ki smo si jih morali najprej priboriti. Pri kuhanju so nam kar nekaj težav povzročali gorilniki, vendar nam je na koncu uspelo pripraviti okusen šmorn ter njegove ostanke po vztrajnem ribanju tudi odstraniti z naših posod. Po tem smo se namestili, si vzeli nekaj časa za druženje in spoznavanje ter si ogledali uprizoritev zgodbe o Mojzesu in gorečem grmu, ki tako kot naša želja po dogodivščinah, gori a ne dogori. Prvi dan našega zimovanja smo zaključili s petjem in spanjem na trdih tleh.
Jutranje bolečine, telovadba ter obilen zajtrk - nič nenavadnega za vsakega skavta. Potem pa na pot – v Robanov kot; pobegnili smo faraonu, prečkali Rdeče morje in prispeli do domačije, ki nam je kasneje nudila tudi prenočišče. Tam smo skuhali kosilo, kaj pa drugega kot: »Dobre, dobre … Makarone!!« In po dooooolgem počitku, petju in sladkanju, nas je naša pot vodila proti domačiji Knez. Med hojo smo že manj sramežljivo spoznavali soskavte iz drugih stegov – od najokusnejših skavtskih obrokov, do najboljših skavtskih dogodivščin ... Ko smo prispeli, nas je očaral izjemen razgled na okoliške gore. Po čudovitem ogledu smo se »utaborili« v hiši in se pripravili na sobotno-nedeljsko mašo, ki smo jo imeli v majhni kapelici ob hiši, v objemu gora. Po slastni večerji je bila pred nami pot nazaj v dolino. Po dolgi hoji nas je čakal še zabavni večer. Izmenjavali smo komične igre in skeče različnih stegov. Ležišče, čeprav trdo, je bilo sedaj že več kot dobrodošlo.
Zjutraj smo po običajnih opravilih in čiščenju hiše odigrali razburljivo igro roverčka. Pot nas je vodila nazaj v Luče in tam smo bili nagrajeni z okusno pico. Vezi med nami so se spletle v čudovita prijateljstva, ki jih bomo še dograjevali. Mi sami pa smo prišli iz suženjstva skrbi, šole in mobitelov v svobodo narave, in v njej zopet uvideli neprecenljivo Božje delo.
Komentatorski lev in Odločna lisica