To soboto so v KSEVT-u v Vitanju predvajali film o tabornikih režiserja Mihe Hočevarja, ki menda podira vse rekorde v Sloveniji. V stegu je padla ideja, da bi si ga šli ogledat. Zakaj pa ne, sem si rekla, itak sem ga kot skavtinja želela videt, že zato da se lahko o njem pogovarjam s prijatelji in našimi volčiči.
Iskreno povedano, nisem imela velikih pričakovanj po vsem, kar sem o filmu že prej prebrala in seveda po tem, ko sem že videla prvi del. Kljub temu me je prijetno presenetil vsaj z nekaj dobrimi forami na račun tekme med Štajerci (na čelu s Tadejem Tošem) in Ljubljančani (Jurij Zrnec), vendar je bilo to na žalost tudi vse.
Kaj mi je kot klanovki najbolj padlo v oči in kaj se ob filmu sprašujem?
Začetek filma je direktna in po mojem mnenju neposrečena reklama za prvi del GMPS. Film je pravzaprav brez zgodbe, občutek imaš, da se na taborniškem taboru nič ne dogaja, da ni nobenega programa, prej kot taborniški tabor je prikazano počitniško varstvo otrok. Pa še to je pod vprašajem, glede na to, da se starešini skupaj napijeta in da jima 7 najmlajših otrok pobegne, ne da bi opazila. V filmu je polno simbolov, ki že tako in tako delijo Slovence: tabornik na nočni straži ob ognju slučajno zažge križ, minuto za tem se sprašuje, kdo je ustvaril svet, ob neki drugi priložnosti pa izvemo, da taborniki seveda ne znajo molit in da je Cerkev »velika firma«. V nekih sanjah pa starejša gospa verjetno čisto po naključju nosi partizansko čepico. Ob tem mi je takoj prišlo na misel naslednje: Moramo biti mladi (in otroci!) zdaj že preko mladinskih filmov bombandirani s temi slovenskimi razprtijami? Dvomim, da bodo našim generacijam take stvari kaj v pomoč, ko bomo v prihodnosti želeli narediti kakšen korak naprej glede tega.
Poleg tega zgleda, da je sporočilo filma med drugim to, da je ženska ustvarjena samo za to, da jo »kresneš« in da je njena vrednost v tem, koliko te telesno privlači in vznemirja in koliko uspe zadovoljiti tvoje spolne fantazije. Seveda pa jo na tak način tudi hitro utišaš, ko govori ali dela stvari, ki ti niso všeč (v filmu pride inšpektorica preveriti stanje in standarde na taboru). Kot ženska sem se ob tem filmu, kot že ob mnogih drugih, počutila ponižano in razvrednoteno in ne vem, zakaj se ženske smejimo takim prizorom.
V filmu je še precej malo bolj nedolžnih, vendar nič kaj vzgojnih prizorov, npr. ko starešina »pleše« z motorko v roki, ob tem pa pozabi povedati: »Otroci, tega ne počnite doma, ker je lahko nevarno.«
Ob vsem tem se sprašujem, kako je mogoče, da ob predvajanju takega filma v dvorani poleg tebe sedi 4-letni otrok. Sprašujem se tudi, kaj je pravzaprav sporočilo tega filma. Še najbolj pa se sprašujem, kdo se bo po filmu pogovoril z vsemi temi otroki in mladostniki, če so se odrasli, njihovi starši, tako prešerno smejali ob tem, ko je inšpektorica z ironijo rekla tistemu, ki se je z njo spustil v spolni odnos, da jo je res »lepo nategnil«.
Kdo bo tistemu 10-letnemu fantu iz prve vrste povedal, da je punca za to, da jo zaščiti in varuje, ker je šibkejša od njega, ne da jo izkoristi in »nategne«? Kdo mu bo povedal, da ni vseeno, kakšen je njegov besednjak? Od koga bo izvedel, da ni prav zlorabljati alkohola, čeprav sta se v filmu napila »taglavna« dva, največja »carja« od vseh, ta, ki naj bi pazila na otroke in jim bila zgled?
In navsezadnje, mu bo, popolnoma navdušenemu nad taborniki, kdo razložil, da to ni niti približno realna slika tabornikov in skavtov (ki smo vsi izšli iz istega ustanovitelja) in da imamo skavti v obljubi zapisano, da bomo služili Bogu, naš 10. skavtski zakon pa se glasi, da je skavt čist v mislih, besedah in dejanjih?
Jasna Pinter
Prispevek izraža osebno mnenje avtorice in ne odraža mnenja skavtske organizacije.